Valerij Piasetski: O talentu in disciplini…intervju
Valerij Piasetski je profesor klavirja na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi in profesor na Centralni glasbeni šoli pri Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi. Učenec A. D. Artobolevske, je z odliko diplomiral v razredu A. A. Nasedkina in je lavreat mednarodnega tekmovanja J. S. Bach v Leipzigu. Je vodja klavirskega oddelka na CMŠ pri Konservatoriju P. I. Čajkovski.
Tukaj lahko preberete zelo zanimiv intervju z V. V. Piasetskim, v katerem spregovori o pedagoških problemih pri poučevanju klavirja. Intervju je objavljen na straneh CMŠ-Centralne glasbene šole pri Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi in ker smatramo, da nas deljenje mnenj in idej in znanja bogati, smo ga za slovenske učitelje prevedli v slovenščino.
V. . PIASETSKI: O TALENTU IN DISCIPLINI…
Valerij Vladimirovič Piasetski je profesor klavirja na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi in profesor na Centralni glasbeni šoli pri Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi. Učenec A. D. Artobolevske, je z odliko diplomiral v razredu A. A. Nasedkina in je lavreat mednarodnega tekmovanja J. S. Bach v Leipzigu. V Rusiji uživa ugled vrhunskega praktika, metodika in je vodja klavirskega oddelka na CMŠ pri Konservatoriju P. I. Čajkovski. Kot izjemen pianist in pedagog je pogosto član in predsednik velikih mednarodnih žirij na tekmovanjih za pianiste in druge mlade glasbenike. Je pobudnik in eden od organizatorjev mednarodnega tekmovanja na CMŠ. Njegovi učenci koncertirajo na mednarodnih festivalih in koncertnih odrih ter so dobitniki prestižnih nagrad na največjih tekmovanjih za mlade pianiste.
Na sliki: V. V. Piasetski in njegova prva učiteljica A. D. Artobolevska
1. Valerij Vladimirovič-vi ste diplomant CMŠ (Centralne glasbene šole pri Konservatoriju P. I. Čajkovskega). Ali se pogosto spominjate svojih šolskih let?
Da, zelo pogosto. Pogosto se mi tudi sanja še tisto staro poslopje takratne Centralne glasbene šole pri Moskovskem konservatoriju. Pravzaprav se ravno sedaj nahajamo (učilnica 208) v razredu, v katerem je poučevala Ana Danilovna Artobolevska, moja prva učiteljica za klavir. Tudi razgled iz okna mi je znan. Da, pogosto se spominjam teh let, in vsi spomini so zelo lepi.
2. Ali ste kot otrok z veseljem 1. septembra odšli v šolo?
Zelo dobro se spomnim prvega dneva. Vem, da sem šel z veseljem na prvo lekcijo. Tudi kasneje sem z veseljem hodil na lekcije, ker je bilo na šoli vedno zelo dobro vzdušje. CMŠ je bila zame drugi dom. Sošolci v razredu smo bili vedno zelo povezani in tudi z učitelji smo imeli vedno lepe odnose.
3. CMŠ je bila in še vedno ostaja šola za nadarjene otroke. Govorimo o takratnem otroštvu-kakšni ste bili takrat: majhni zadržani geniji, ali pa ste se kot običajni fantje-podili za žogo…?
Smo se tudi pretepali, igrali nogomet… Sedaj na dvorišču stoji nogometni gol, takrat ga ni bilo… Nismo bili huligani, bili pa smo zelo vesel razred… Razred je bil unikaten po svoji sestavi. Z mano so se učili Valerij Ojstrah(vnuk Davida Ojstraha), Mitja Šostakovič(vnuk Dmitrija Šostakoviča), Tanja Klimova(hči violinista Valerija Klimova)…vidite, kakšna družba je bila to.
4. Ali vzdržujete kontakte z bivšimi sošolci?
Na žalost, je večina odšla v tujino v 90-ih letih. Le nekaj jih je ostalo v Moskvi…
5. Vi ste na CMŠ že več kot 30 let. Ali so se šola, učenci in učni programi spremenili v teh letih?
Danes so otroci veliko bolj zasedeni, kot v mojem otroštvu. Takrat še mnogih predmetov ni bilo, na primer pouka korepeticij, metodike in drugih… Vse je postalo težje, ko je šola spremenila status. Pojavila se je cela skupina novih predmetov, ki so del učnega načrta. Obremenjenost otrok je sedaj velika! Ko sem se še jaz učil, je bil moj “prosti čas”vožnja v avtobusu, trolejbusu po poti v šolo ali iz šole, ali pavza na dvorišču CMŠ. Zelo redko sem bil zunaj pred domom. Oboževal sem nogomet, vendar smo ga igrali zelo redko. Pojma “prosti čas” že pri nas ni bilo. Kako je šele sedaj z našimi učenci… Če bi sešteli vse njihove obveznosti, bi trajale cel dan, potrebno pa je še spati, jesti, imeti čas za pot v šolo in iz šole, narediti nalogo, tri ure vaditi klavir, in si še malo odpočiti… Ne predstavljam si, kako je mogoče vse to narediti v 24-tih urah.
6. Ali sočustvujete s svojimi učenci, ki se vsakodnevno srečujejo s takšnimi zahtevami in napornim ritmom?
Z ene strani mi jih je žal, ampak z druge…Ne, ne sočustvujem…Mogoče to ne zveni preveč dobro, ampak, če jih začnem pomilovati in z njimi sočustvovati, potem ne bo rezultatov. Vsak izmed nas ima svoje probleme, objektivne težave… In če bom jaz zelo čustveno reagiral, potem rezultatov ne bo nikakršnih. Otroci se vpišejo na to šolo, da bi se naučili igrati na profesionalni ravni, v tem primeru klavir, da bi dosegali določene uspehe. Torej, če ne uspejo narediti tega, kar jim govorim, potem vznikne vprašanje: zakaj si se potem vpisal na to šolo? No, vsaj k meni, v tem primeru. Podobno kot v besedah Žvaneckega (Op. prev.: ruski pisatelj in satirik): lahko tega ne počnete, če vas ne zanima rezultat.
7. Če nadaljujemo s temo odraščajočih mladih glasbenikov: nedavno je ena izmed ruskih pianistk v svojem intervju trdila, da vsako pokolenje mladih drugače sliši glasbo prejšnjih stoletij. Se strinjate s to trditvijo?
Jaz smatram, da vsak človek, lahko iz iste ali druge generacije, to ni važno, sliši glasbo po svoje. Vsak človek je individualen, in vsi njegovi občutki, čustva-to je vse njegovo osebno doživljanje. Če bi vsi slišali glasbo enako, potem bi takoj odpadlo kakršnokoli vprašanje interpretacije, tako da, hvala Bogu, vsi različno slišimo in vidimo.
8. Ali smatrate, da obstaja nevarnost, da se človek, ki odrašča v obdobju tehnologije in nečloveških hitrosti, za vedno odpove klasični glasbi, ali pa jo preobrazi do neprepoznavnosti, kot sedaj to počnejo v umetnostni literaturi, dramaturgiji…?
Če ne razvijamo kulturo od otroštva: premalo beremo umetnostno literaturo, ne hodimo na razstave, se ne zanimamo za slikarstvo, poezijo, teater, glasbo, za umetnost samo po sebi, potem človek ostane duhovno pust, nima nič za dušo. Jaz smatram da je umetnost večna kategorija, neodvisna od tehnologije, od hitrosti življenja. Če tega nimamo v mislih, če otrok od samega otroštva ne spoznavamo z umetnostjo, potem je nevarno, da izgubimo ne samo eno generacijo otrok…, in iz teh otrok zrastejo brezdušni roboti.
Po drugi strani, pa ni vsaka umetnost-umetnost.
Ko dandanes vklopiš televizor in gledaš humoristične oddaje in nadaljevanke, ti neredko postane slabo. Samo po sebi se postavlja vprašanje-kaj je to, zakaj tako? Spomnim se, kako smo včasih poslušali Rajkina (Op. prev.: veliki ruski igralec in satirik) skupaj odrasli in otroci, in vsem je bilo prijetno in veselo. Ampak od tega, kar gledamo danes, me boli srce. Če bomo nadaljevali v tej smeri, iz tega nič dobrega ne bo prišlo. Če pa damo prednost kanalom kot je “Kultura” (op. prev.: ruski kanal o kulturi), kjer se še vedno trudijo obdržati visok nivo kvalitete oddaj, ki jih predvajajo, potem bo rezultat veliko boljši.
9. Nekatere klasične predstave v teatrih so v moderni preobleki skoraj neprepoznavne,…
Nisem jih ne videl, ne slišal, in nimam najmanjše želje, da bi jih pogledal. Mene šokira drugo dejstvo: Hči mojega prijatelja obiskuje 5 razred osnovne šole. V njenem urniku se predvideva samo ena šolska ura literature na teden-samo 45 minut na teden. Če pa bi starši želeli, da otrok dobi več zananja na tem področju, lahko dobi dodatne ure za plačilo. Tako jim je razložila učiteljica ruskega jezika in literature in jim razdelila obrazce za prijavo k dodatnim uram. “Izpolnjene prijave položite na mojo mizo” jim je rekla. Če pedagog po literaturi tako govori, to postane zelo žalostno.
Na sliki: V. V. Piasetski
10. Želim se vrniti k temi o vaših varovancih….Po vaših podatkih, so vaši učenci do danes prejeli 95 nazivov lavreata in nagrad na priznanih tekmovanjih. V zvezi s tem me zanima sledeče: ko začnete “delati” z učencem, postavite pred njim in pred seboj cilj da vzgojite zvezdo?
V nobenem primeru. Velikokrat pridejo k meni nadarjeni otroci, ki zelo hitro napredujejo imajo hitro viden uspehe, in v starših teh otrok, ki spremljajo ta uspeh nemalokrat zažari želja po nečem več… Če mi uspe pogasiti ta “požar”-z enim samim razgovorom…če pa ne…. Ambicije staršev-to je katastrofa za otroke! Imel sem nemalo primerov, vedno so to bili zelo nadarjeni otroci, ki so se končali hitro in z solzami.
Zato staršem takoj povem, da če so prišli v moj razred, še ni garancije da bodo vsi učenci čez deset let postali kot Denis Matsujev. On je samo eden takšen. Umetno vzgojiti takšnega glasbenika je nemogoče. In zelo pogosto predlagam staršem učencev-še posebej staršem fantkov-da naj zelo dobro premislijo kdaj se bo začela profesionalna pot otroka. Namreč čez nekaj deset let bo ta otrok moral skrbeti za svojo družino.
Jaz smatram, da je otroke treba učiti glasbo, in po poti opazovati kako se razvijajo. Če napredujejo izjemno hitro, potem se lahko razmisli o tekmovanjih…Čeprav, po resnici, sam nisem pristaš tekmovanj-tekmovanja so danes povsem neverjetna in nepotrebna psihološko obremenjujoča preizkušnja za otroke, starše in pedagoge.
Pri pripravi na tekmovanje ima smisel, da se pripravljaš na zmago, zato ker sodelovanje zaradi sodelovanja-je nepravilno če razmislimo o besedi” tekmovanje”. Pri vsem tem si lahko še tako zelo dobro pripravljen in vseeno te izločijo po prvi etapi…, tako se dogaja velikokrat in povsod. Ampak moralna trauma od tega dogodka je kolosalna! Pa pravijo da otroci nič ne razumejo-še predobro vse razumejo! In se tudi strašno razočarajo. Prav zato je v tem obdobju veliko lepše za otroke sodelovanje na festivalih!
Seveda je pomembna praksa, odhod na sceno, nastopanje-ampak boljše v okviru festivalov, koncertov!
Tudi izpitov nimam preveč rad… Ana Danilovna Artobolevska je delala tako: vsi njeni učenci, ki so dobro igrali so dobili petice. Potem je poklicala starše na dom in vsem slovesno čestitala in govorila: “Zmaga!” In tako je pravilno. Tudi če otrok na današnji dan ne zaigra preveč dobro, ampak je viden in slišen napredek v njegovem razvitju tekom šolskega leta, ga je potrebno obvezno stimulirati, vzpodbujati.
Na sliki: A. Sinčuk,V. V. Piasetski, D. Matsujev
Povezava na spletno stran CMŠ, kjer je objavljen intervju v ruščini…
Datum objave: 1.3.2016
Valerij Piasetski: O talentu in disciplini…intervju
1.3.2016
Valerij Piasetski je profesor klavirja na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi in profesor na Centralni glasbeni šoli pri Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi. Učenec A. D. Artobolevske, je z odliko diplomiral v razredu A. A. Nasedkina in je lavreat mednarodnega tekmovanja J. S. Bach v Leipzigu. Je vodja klavirskega oddelka na CMŠ pri Konservatoriju P. I. Čajkovski.
Tukaj lahko preberete zelo zanimiv intervju z V. V. Piasetskim, v katerem spregovori o pedagoških problemih pri poučevanju klavirja. Intervju je objavljen na straneh CMŠ-Centralne glasbene šole pri Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi in ker smatramo, da nas deljenje mnenj in idej in znanja bogati, smo ga za slovenske učitelje prevedli v slovenščino.
V. . PIASETSKI: O TALENTU IN DISCIPLINI…
Valerij Vladimirovič Piasetski je profesor klavirja na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi in profesor na Centralni glasbeni šoli pri Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi. Učenec A. D. Artobolevske, je z odliko diplomiral v razredu A. A. Nasedkina in je lavreat mednarodnega tekmovanja J. S. Bach v Leipzigu. V Rusiji uživa ugled vrhunskega praktika, metodika in je vodja klavirskega oddelka na CMŠ pri Konservatoriju P. I. Čajkovski. Kot izjemen pianist in pedagog je pogosto član in predsednik velikih mednarodnih žirij na tekmovanjih za pianiste in druge mlade glasbenike. Je pobudnik in eden od organizatorjev mednarodnega tekmovanja na CMŠ. Njegovi učenci koncertirajo na mednarodnih festivalih in koncertnih odrih ter so dobitniki prestižnih nagrad na največjih tekmovanjih za mlade pianiste.
Na sliki: V. V. Piasetski in njegova prva učiteljica A. D. Artobolevska
1. Valerij Vladimirovič-vi ste diplomant CMŠ (Centralne glasbene šole pri Konservatoriju P. I. Čajkovskega). Ali se pogosto spominjate svojih šolskih let?
Da, zelo pogosto. Pogosto se mi tudi sanja še tisto staro poslopje takratne Centralne glasbene šole pri Moskovskem konservatoriju. Pravzaprav se ravno sedaj nahajamo (učilnica 208) v razredu, v katerem je poučevala Ana Danilovna Artobolevska, moja prva učiteljica za klavir. Tudi razgled iz okna mi je znan. Da, pogosto se spominjam teh let, in vsi spomini so zelo lepi.
2. Ali ste kot otrok z veseljem 1. septembra odšli v šolo?
Zelo dobro se spomnim prvega dneva. Vem, da sem šel z veseljem na prvo lekcijo. Tudi kasneje sem z veseljem hodil na lekcije, ker je bilo na šoli vedno zelo dobro vzdušje. CMŠ je bila zame drugi dom. Sošolci v razredu smo bili vedno zelo povezani in tudi z učitelji smo imeli vedno lepe odnose.
3. CMŠ je bila in še vedno ostaja šola za nadarjene otroke. Govorimo o takratnem otroštvu-kakšni ste bili takrat: majhni zadržani geniji, ali pa ste se kot običajni fantje-podili za žogo…?
Smo se tudi pretepali, igrali nogomet… Sedaj na dvorišču stoji nogometni gol, takrat ga ni bilo… Nismo bili huligani, bili pa smo zelo vesel razred… Razred je bil unikaten po svoji sestavi. Z mano so se učili Valerij Ojstrah(vnuk Davida Ojstraha), Mitja Šostakovič(vnuk Dmitrija Šostakoviča), Tanja Klimova(hči violinista Valerija Klimova)…vidite, kakšna družba je bila to.
4. Ali vzdržujete kontakte z bivšimi sošolci?
Na žalost, je večina odšla v tujino v 90-ih letih. Le nekaj jih je ostalo v Moskvi…
5. Vi ste na CMŠ že več kot 30 let. Ali so se šola, učenci in učni programi spremenili v teh letih?
Danes so otroci veliko bolj zasedeni, kot v mojem otroštvu. Takrat še mnogih predmetov ni bilo, na primer pouka korepeticij, metodike in drugih… Vse je postalo težje, ko je šola spremenila status. Pojavila se je cela skupina novih predmetov, ki so del učnega načrta. Obremenjenost otrok je sedaj velika! Ko sem se še jaz učil, je bil moj “prosti čas”vožnja v avtobusu, trolejbusu po poti v šolo ali iz šole, ali pavza na dvorišču CMŠ. Zelo redko sem bil zunaj pred domom. Oboževal sem nogomet, vendar smo ga igrali zelo redko. Pojma “prosti čas” že pri nas ni bilo. Kako je šele sedaj z našimi učenci… Če bi sešteli vse njihove obveznosti, bi trajale cel dan, potrebno pa je še spati, jesti, imeti čas za pot v šolo in iz šole, narediti nalogo, tri ure vaditi klavir, in si še malo odpočiti… Ne predstavljam si, kako je mogoče vse to narediti v 24-tih urah.
6. Ali sočustvujete s svojimi učenci, ki se vsakodnevno srečujejo s takšnimi zahtevami in napornim ritmom?
Z ene strani mi jih je žal, ampak z druge…Ne, ne sočustvujem…Mogoče to ne zveni preveč dobro, ampak, če jih začnem pomilovati in z njimi sočustvovati, potem ne bo rezultatov. Vsak izmed nas ima svoje probleme, objektivne težave… In če bom jaz zelo čustveno reagiral, potem rezultatov ne bo nikakršnih. Otroci se vpišejo na to šolo, da bi se naučili igrati na profesionalni ravni, v tem primeru klavir, da bi dosegali določene uspehe. Torej, če ne uspejo narediti tega, kar jim govorim, potem vznikne vprašanje: zakaj si se potem vpisal na to šolo? No, vsaj k meni, v tem primeru. Podobno kot v besedah Žvaneckega (Op. prev.: ruski pisatelj in satirik): lahko tega ne počnete, če vas ne zanima rezultat.
7. Če nadaljujemo s temo odraščajočih mladih glasbenikov: nedavno je ena izmed ruskih pianistk v svojem intervju trdila, da vsako pokolenje mladih drugače sliši glasbo prejšnjih stoletij. Se strinjate s to trditvijo?
Jaz smatram, da vsak človek, lahko iz iste ali druge generacije, to ni važno, sliši glasbo po svoje. Vsak človek je individualen, in vsi njegovi občutki, čustva-to je vse njegovo osebno doživljanje. Če bi vsi slišali glasbo enako, potem bi takoj odpadlo kakršnokoli vprašanje interpretacije, tako da, hvala Bogu, vsi različno slišimo in vidimo.
8. Ali smatrate, da obstaja nevarnost, da se človek, ki odrašča v obdobju tehnologije in nečloveških hitrosti, za vedno odpove klasični glasbi, ali pa jo preobrazi do neprepoznavnosti, kot sedaj to počnejo v umetnostni literaturi, dramaturgiji…?
Če ne razvijamo kulturo od otroštva: premalo beremo umetnostno literaturo, ne hodimo na razstave, se ne zanimamo za slikarstvo, poezijo, teater, glasbo, za umetnost samo po sebi, potem človek ostane duhovno pust, nima nič za dušo. Jaz smatram da je umetnost večna kategorija, neodvisna od tehnologije, od hitrosti življenja. Če tega nimamo v mislih, če otrok od samega otroštva ne spoznavamo z umetnostjo, potem je nevarno, da izgubimo ne samo eno generacijo otrok…, in iz teh otrok zrastejo brezdušni roboti.
Po drugi strani, pa ni vsaka umetnost-umetnost.
Ko dandanes vklopiš televizor in gledaš humoristične oddaje in nadaljevanke, ti neredko postane slabo. Samo po sebi se postavlja vprašanje-kaj je to, zakaj tako? Spomnim se, kako smo včasih poslušali Rajkina (Op. prev.: veliki ruski igralec in satirik) skupaj odrasli in otroci, in vsem je bilo prijetno in veselo. Ampak od tega, kar gledamo danes, me boli srce. Če bomo nadaljevali v tej smeri, iz tega nič dobrega ne bo prišlo. Če pa damo prednost kanalom kot je “Kultura” (op. prev.: ruski kanal o kulturi), kjer se še vedno trudijo obdržati visok nivo kvalitete oddaj, ki jih predvajajo, potem bo rezultat veliko boljši.
9. Nekatere klasične predstave v teatrih so v moderni preobleki skoraj neprepoznavne,…
Nisem jih ne videl, ne slišal, in nimam najmanjše želje, da bi jih pogledal. Mene šokira drugo dejstvo: Hči mojega prijatelja obiskuje 5 razred osnovne šole. V njenem urniku se predvideva samo ena šolska ura literature na teden-samo 45 minut na teden. Če pa bi starši želeli, da otrok dobi več zananja na tem področju, lahko dobi dodatne ure za plačilo. Tako jim je razložila učiteljica ruskega jezika in literature in jim razdelila obrazce za prijavo k dodatnim uram. “Izpolnjene prijave položite na mojo mizo” jim je rekla. Če pedagog po literaturi tako govori, to postane zelo žalostno.
Na sliki: V. V. Piasetski
10. Želim se vrniti k temi o vaših varovancih….Po vaših podatkih, so vaši učenci do danes prejeli 95 nazivov lavreata in nagrad na priznanih tekmovanjih. V zvezi s tem me zanima sledeče: ko začnete “delati” z učencem, postavite pred njim in pred seboj cilj da vzgojite zvezdo?
V nobenem primeru. Velikokrat pridejo k meni nadarjeni otroci, ki zelo hitro napredujejo imajo hitro viden uspehe, in v starših teh otrok, ki spremljajo ta uspeh nemalokrat zažari želja po nečem več… Če mi uspe pogasiti ta “požar”-z enim samim razgovorom…če pa ne…. Ambicije staršev-to je katastrofa za otroke! Imel sem nemalo primerov, vedno so to bili zelo nadarjeni otroci, ki so se končali hitro in z solzami.
Zato staršem takoj povem, da če so prišli v moj razred, še ni garancije da bodo vsi učenci čez deset let postali kot Denis Matsujev. On je samo eden takšen. Umetno vzgojiti takšnega glasbenika je nemogoče. In zelo pogosto predlagam staršem učencev-še posebej staršem fantkov-da naj zelo dobro premislijo kdaj se bo začela profesionalna pot otroka. Namreč čez nekaj deset let bo ta otrok moral skrbeti za svojo družino.
Jaz smatram, da je otroke treba učiti glasbo, in po poti opazovati kako se razvijajo. Če napredujejo izjemno hitro, potem se lahko razmisli o tekmovanjih…Čeprav, po resnici, sam nisem pristaš tekmovanj-tekmovanja so danes povsem neverjetna in nepotrebna psihološko obremenjujoča preizkušnja za otroke, starše in pedagoge.
Pri pripravi na tekmovanje ima smisel, da se pripravljaš na zmago, zato ker sodelovanje zaradi sodelovanja-je nepravilno če razmislimo o besedi” tekmovanje”. Pri vsem tem si lahko še tako zelo dobro pripravljen in vseeno te izločijo po prvi etapi…, tako se dogaja velikokrat in povsod. Ampak moralna trauma od tega dogodka je kolosalna! Pa pravijo da otroci nič ne razumejo-še predobro vse razumejo! In se tudi strašno razočarajo. Prav zato je v tem obdobju veliko lepše za otroke sodelovanje na festivalih!
Seveda je pomembna praksa, odhod na sceno, nastopanje-ampak boljše v okviru festivalov, koncertov!
Tudi izpitov nimam preveč rad… Ana Danilovna Artobolevska je delala tako: vsi njeni učenci, ki so dobro igrali so dobili petice. Potem je poklicala starše na dom in vsem slovesno čestitala in govorila: “Zmaga!” In tako je pravilno. Tudi če otrok na današnji dan ne zaigra preveč dobro, ampak je viden in slišen napredek v njegovem razvitju tekom šolskega leta, ga je potrebno obvezno stimulirati, vzpodbujati.
Na sliki: A. Sinčuk,V. V. Piasetski, D. Matsujev
Povezava na spletno stran CMŠ, kjer je objavljen intervju v ruščini…