» OTROK NE SMEMO UKALUPLJATI….« (V. P. Ovčinikov)
Kakšna je vloga staršev v začetnem obdobju učenja klavirja?
Kaj je recept za vzgojo vrhunskega, zanimivega, razgledanega, samostojnega glasbenika-pianista?
Ali si je danes težje utreti pot kot koncertni pianist?
Ali je v obdobju prvih let učenja klavirja bolj pomembna kvaliteta ali količina preigranih skladb?
Svoj pogled na zgornje teme nam je v intervjuju razkril Vladimir Ovčinikov, koncertni pianist, profesor, bivši direktor slavne CMŠ v Moskvi…
Besedilo: Danijela Masliuk, pianistka, prof.klavirja
» OTROK NE SMEMO UKALUPLJATI….« (V. P. Ovčinikov)
Intervju: Vladimir Pavlovič Ovčinikov, direktor Centralne glasbene šole v Moskvi 2011-2016. Intrevju je v celoti objavljen v Virkli št.4, …več info o reviji na www.epta.si/virkla/
Vladimir Pavlovič Ovčinikov je bil učenec slavne Ane Danilovne Artobolevske. Tisti učenec, čigar babica je zapustila svojo družino in odšla z vnučkom v Moskvo, da bi lahko pomagala pri razvoju njegovega, po besedah Artobolevske, izjemnega talenta.
Rodil se je leta 1958 v mestu Belebej v Baškiriji. Od leta 1966 do leta 1976 se je učil v CMŠ v Moskvi v razredu Ane Danilovne Artobolevske, leta 1981 pa je diplomiral na Konservatoriju Petra Iljiča Čajkovskega v razredu Alekseja Nasedkina.
Ovčinikov je lavreat nekaterih najpomembnejših pianističnih tekmovanj kot so Mednarodno tekmovanje pianistov v Montrealu, Mednarodno tekmovanje P. I. Čajkovskega v Moskvi, Mednarodno pianistično tekmovanje v Leedsu. Tekmovanja so mu prinesla svetovno slavo. Po zmagi v Leedsu, je zmagoslavno debitiral v Londonu. Koncertiral je po vsej Evropi, po državah bivše Sovjetske zveze, Ameriki, Japonski, Kanadi. Sodeloval je s svetovno priznanimi orkestri kot so Simfonični orkester Sanktpeterburške filharmonije, Državni simfonični orkester pod taktirko E. Svetlanova, Kraljevi simfonični orkester Concertgebouw iz Amsterdama, Simfonični orkester BBC, Kraljevi škotski nacionalni orkester, Orkester Gewandhaus, Nacionalni orkester Poljskega radia, Simfonični orkestri iz Chicaga, Montreala, Zuricha, Tokia, Honkonga in drugimi. Sodeloval je z dirigenti kot so Roždestvenski, Fedosejev, Solti, Baršaem, Lazarev, Weller, Dmitrijev, Kreizberg,…
Bil je gost prestižnih festivalov: Carnegie hall festival, Hollywood bowl festival, Edinburgh festival, Cheltenham festival, Schleswig holstein festival, Stresa festival, BBC Proms, Van Cliburn festival….
Za diskografske hiše kot so EMI, Collins classic, Chandos in druge je posnel vrsto zgoščenk z raznolikim repertoarjem od F. Liszta, Rahmaninova, Prokofjeva, Musorgskega, pa do Regerja, Barbera in drugih sodobnih skladateljev.
Ovčinikov posveča veliko svojega časa tudi pedagoški dejavnosti, saj predava tako v Moskvi, kot tudi drugod po svetu. Od leta 2011 do zaključka letošnjega šolskega leta je bil direktor Centralne glasbene šole pri Moskovskem konservatoriju. V nadalje se namerava posvetiti koncertni in pedagoški dejavnosti.
Vladimir Ovčinikov, direktor CMŠ-Centralne glasbene šole v Moskvi, izjemni pianist in pedagog, Vaša prva učiteljica klavirja je bila Ana Danilovna Artobolevska. Kakšni so vaši spomini na njene ure?
Lekcije Ane Danilovne so bile posebne zato, ker so bile vedno raznolike in izjemno zanimive. Okoli nje je bilo vedno zelo veliko otrok, pravo kolektivno ustvarjalno vzdušje. Medtem, ko je Ana Danilovna vadila z učencem za klavirjem, so drugi otroci z njihovimi starši sedeli v razredu in poslušali, opazovali. Vsak se je trudil odigrati bolje od drugih vrstnikov.
Zelo zanimive so bile ure z otroki, ki so šele zakorakali v svet glasbe. Ana Danilovna si jih je posadila na kolena, položila njihove roke na svoje in igrala. Takšne lekcije so pri otrocih in njihovih starših vzbudile navdušenje, radost, interes za glasbo. Za starše je bilo izjemno pomembno, da so lahko spremljali lekcije, kajti bili so pomemben del učnega procesa, ki ga je vodila Ana Danilovna.
Pravzaprav se ta pristop še danes uporablja v CMŠ. Starši se morajo zavedati velike odgovornosti za uspeh njihovih otrok. Oni so tisti, ki morajo natančno spremljati učni proces in slediti domačim nalogam, ko ni zraven pedagoga.
Bile so tudi lekcije, ko se sploh nisem dotaknil klavirja, ker sem preprosto sedel in poslušal druge otroke. Tudi samo poslušanje in opazovanje drugih pri pouku mi je bilo izjemno zanimivo, ob tem sem se veliko naučil: kako je treba vaditi, kako izvleči iz klavirja želeni zvok… Moja učiteljica je pogosto predlagala svojim učencem igro v ansamblih, v duu, triu… Igrali smo zelo lepe skladbe: odlomke iz oper, simfonij, brali skladbe a-vista… Najbrž takšno druženje ne moremo imenovati lekcija, ker ni bilo nobene prisile, ukaza, naloge…preprosto smo se »kopali« v tej čudoviti glasbeni atmosferi.
K Ani Danilovni so pogosto v razred prišli bivši učenci, ki so jo imeli zelo radi in so jo zelo spoštovali. Ob teh obiskih so vedno zaigrali kakšno novo skladbo, ki so jo v tem času naredili, ali pa so se usedli za drug klavir, da bi korepetirali enega od koncertov. Ana Danilovna je bila zelo lepa in pametna ženska in pogovori z njo so bili vsem zelo zanimivi in prijetni.
Kateri njen nauk oziroma nasvet Vam je ostal najbolj v spominu?
Ana Danilovna se je pogosto usedla na desno stran od učenca, vzela njegovo roko v svojo in mehko, ampak vztrajno kazala, kako naj učenec »pritiska« na tipko, da bi začutil »dno«. Način igranja s težo je prvotnega pomena pri igranju klavirja. Vse melodične linije, tudi če so bile to vaje ali kanoni, je Ana Danilovna opremila s tekstom. Besedila je kar stresala iz rokava, to ji je res šlo dobro od rok! Tako smo vsi razumeli, da imajo vse skladbe, ki jih igramo na klavir, »vokalno naravo«. Trudili smo se oblikovati intonacijo z besedami podprtih glasbenih fraz in poiskati neizmerno raznolikost glasbene govorice. Tudi najbolj dolgočasne vaje je spremljal njen »impromptu«. Na primer: k Hanonovi vaji je pela besedilo: » Glej kak’ ribič vrže mrežo, kak’ on vleče takšno težo…« i.t.d.. To je presenetljivo povečalo interes pri igranju vaje. Menim, da je s tem pokazala svoj izjemen talent za delo z otroki.
CMŠ je šola za izjemno talentirane otroke. Velikokrat taki otroci od drugod v Moskvi živijo v internatu. Ali menite, da je dobro za otroke, da že tako zgodaj živijo v internatu, »ločeni« od staršev?
Mislim, da ni normalno, da majhni otroci živijo v otroških domovih in praktično ne poznajo svojih staršev. Če se le da, je priporočljivo, da starši sami skrbijo in odgovarjajo za vzgojo in učni proces svojih otrok. V našem internatu živijo otroci, katerih starši se ne morejo preseliti v Moskvo. (V internat CMŠ sprejmejo otroke stare 11-12 let, ali starejše. Op. prev.) Naši učenci, ki živijo v internatu, lahko danes, zahvaljujoč moderni tehnologiji, redno vzdržujejo stike s svojo družino. Starši otrok, pa redno prihajajo k nam za praznike, na koncerte, družijo se s svojimi otroki med vikendi…
V internatu skrb za otrok prevzamejo prekrasni pedagogi-vzgojitelji, ki pozorno sledijo svojim varovancem in jim pomagajo, v kolikor potrebujejo pomoč. Zdi se mi, da je naš internat danes kot ena velika svetovna družina, ker tu ne živijo samo otroci iz drugih ruskih mest, temveč tudi otroci iz tujine. In kot v vsaki družini smo izoblikovali svoj način življenja , tradicijo, pravila…Mislim, da tu otroci niso za ničesar prikrajšani. Čez praznike in na počitnice odpotujejo domov in se potem vrnejo. V Moskvi pogrešajo svoje domače, doma pa pogrešajo Moskvo in svoje sošolce…
Ko pridejo v internat, se znajdejo v posebnem ustvarjalnem vzdušju. Obkrožajo jih sošolci, bodoči glasbeniki, takšni, kot so oni sami. Naši otroci so zelo motivirani za učenje, želijo postati pravi glasbeni umetniki, profesionalci na svetovni sceni. Najverjetneje sedaj še ne vedo, kako srečni so lahko, da so se znašli tukaj, kjer že od ranega otroštva lahko razvijajo svoj talent in se oblikujejo v izjemne glasbenike.
Kakšna je, po vašem mnenju, vloga staršev začetnem obdobju učenja klavirja? Kaj svetujete staršem učencev CMŠ?
V začetnem obdobju morajo starši obvezno spremljati otrokov učni proces, to pomeni, da morajo biti prisotni tudi pri individualnih lekcijah svojega otroka s pedagogom. To je nujno potrebno zato, da lahko kontrolirajo vadenje svojega otroka doma. Poleg tega so mladi bodoči glasbeniki zelo obremenjeni: pouk, domače naloge, vaje, vadenje… Nujno je potrebna podpora in pomoč družine. K sreči so starši naših otrok ustvarjalni, razumejo svojo odgovornost v učnem procesu, v katerega so vključili otroka.
Veseli nas, da v šoli deluje starševski odbor, ki pomaga ne samo učencem, temveč tudi sami šoli in njeni administraciji. Med starši, tako kot tudi med učitelji, se najdejo pravi entuziasti, ki za učence organizirajo izlete v muzeje, na razstave, obiske koncertov…itd.
Moramo vedeti, da so naši otroci že od samega otroštva pravi umetniki. Nastopi na odru pred publiko že v zgodnjem obdobju so del učnega procesa. Otroci potujejo in nastopajo po različnih mestih in seveda jih spremljajo starši.
Kot vemo, sta bili včasih teorija glasbe in igranje inštrumenta neločljivo povezani. Žal danes temu ni tako. V današnjem času je razkorak med teoretičnimi predmeti in inštrumentalnim poukom velik. Velikokrat otroci ne poznajo »glasbenega jezika« in igrajo po intuiciji in motoričnem spominu. Kako na CMŠ skrbite za povezovanje glasbenih predmetov? Ali je tudi pri vas vsa teža glasbene in harmonske analize skladb na profesorju individualnega pouka?
V začetnem obdobju učnega procesa je dobro, da pedagog dobro obvlada znanje iz kompozicije, glasbene oblike, soleggia… To pripomore k boljšemu razumevanju glasbe . No, na žalost, mi pojem »glasba« razdrobimo na več ločenih delov in sestavnih komponent. To, seveda, ni pravilno, vendar zaenkrat ne moremo nič proti temu, takšno je danes življenje. Obvezuječe je preučiti glasbo iz vseh vidikov. Zato je na začetku vse odvisno od kompetentnega pedagoga, od tega, koliko sam obvlada svoj predmet. Zmore pedagog oblikovati celoto, skrito v pojmu »glasba« in razložiti učencu vsak detajl, ki sestavlja to celoto?To je važno zato, ker mora razumevanje glasbe in njeno izražanje spremljati globoko poznavanje njenih pojmov kot so fraziranje, artikulacija…itd, strukture, njene narave in izraznih sredstev, ki jo sestavljajo. Ob tem se spominjam našega »svetilnika« med teoretiki, Andreja Nikolajeviča Mjasojedova, ki je predaval na Moskovskem konservatoriju. Vodil je eksperimentalni pouk, v katerem je združeval solfeggio, harmonijo, teorijo in glasbene oblike,…itd. Lekcije so bile izjemno zanimive in koristne. Meni osebno se zdi, da v našem času ne smemo več razbijati celote na manjše dele, temveč obratno, zbirati te delčke v celoto, ker se je od celote vse začelo. Včasih so se glasbeniki imenovali ljudje, ki so skladali, dobro poznali zakonitosti glasbe, pisali glasbene traktate in tudi aktivno nastopali, igrali tudi na več inštrumentov.
Menim, da bo v prihodnosti spet prišel čas renesanse, ko nadarjeni ljudje ne bodo več razdeljevali svojega talenta, ali ga poskušali omejevati na nekakšne ozke profesionalne okvirje, imeli bodo širši pogled na svet.
Kakšen je vaš odnos do tekmovanj za najmlajše? Ali menite, da je v obdobju prvih let učenja klavirja bolj pomembna kvaliteta ali količina preigranih skladb?
Vse je odvisno od tega, kako predstavimo cilje pedagogom in staršem Tekmovanje je kot kolokvij ali izpit. Če imaš cilj postati lavreat-zmagovalec, biti boljši od drugih, potem lahko pride posledično do veliko problemov, tudi psiholoških. Če pa je cilj pokazati kakšna je v tem trenutku razvoja tvoja stopnja znanja, potem je to isto kot nastop s konkretno pripravljenim programom. V današnjem svetu so tekmovanja postala del učnega procesa, so dodatna nova izkušnja za učenca. Ko človek, tudi najbolj izkušen, gre na oder, je v stresu. Tekmovanja dajejo ne samo praktične izkušnje nastopanja, temveč tudi in predvsem kalijo dušo, pripomorejo, da postanemo odpornejši. Za to potrebujemo veliko izkušenj. Kajti na odru se borimo sami s seboj, ne z drugimi udeleženci! Zato menim, da so tekmovanja danes potrebna. Vemo pa, da ima vsako tekmovanje veliko »podvodnih čeri«, lahko se dogajajo velike krivice, vendar, če je želja nadarjenega glasbenika postati lavreat, bo prej ali slej to tudi postal. Če si nekaj močno želiš, to prej ali slej tudi dosežeš.
Moj odgovor o količini ali kvaliteti skladb je: oboje. Mogoče bi dal v veliki meri prednost količini. Kot vemo, količina v nekem trenutku preide v kvaliteto. Iz svoje izkušnje lahko povem, da sem resnično zasluženo petico dobil šele v osmem razredu, ko sem imel prehodni izpit za nadaljevanje in so bile zahteve zelo resne. Do tega trenutka pa sem se »kopal«, »kuhal« v glasbi. Skladbe, ki sem jih igral, nisem skoraj nikoli izdeloval do popolnosti, tudi za mojega učitelja to ni bilo pomembno v tistem obdobju mojega učnega procesa. Veliko pomembneje je bilo dejstvo, da sem dobro poznal glasbo in igral veliko različnih skladb.
Včasih ste bili učenec in sedaj ste direktor CMŠ. Kako se je spremenil predmetnik splošno izobraževalnih in glasbenih predmetov? Preberemo lahko kako zahtevne programe igrajo učenci. Kako to uspejo in kljub povečanemu obsegu splošnih predmetov najdejo čas za vadenje?
Brez dvoma se je število predmetov povečalo. To priča dejstvo, da nas nenehno poskušajo stlačiti v Prokrustovo posteljo. Mi smo družboslovci, pa vendar moramo znati matematiko, fiziko, kemijo, biologijo…itd. Včasih smo se prav tako učili teh predmetov, pa smo vseeno našli čas še za nogomet. Želimo si, da bi naši otroci dobili več potrebnega znanja iz zgodovine, literature, jezikov, zgodovine umetnosti in podobno. Matematika je seveda nujna, vendar do določene stopnje. Zakaj bi nasilno lomili otrokovo naravo. Veste, naši otroci morajo, ravno tako kot drugi, opravljati splošna preverjanja znanja in maturo. Če že govorimo o naravoslovnih predmetih, bi raje videl, da se otroci namesto algebre ali geometrije, učijo zanimive matematike, zanimive fizike in tako naprej. Znanje iz teh predmetov bi moralo biti uporabno, da ga lahko koristimo v življenju. Na primer: kako sestaviti električno vez, kako se izogniti električni napetosti v vsakdanjem življenju, kako ravnati s kemikalijami in podobno. Za to pa je potrebno imeti nadarjene pedagoge, ki ljubijo svoj premet in svoje učence. Morajo razumeti, da so naši učenci bodoči glasbeniki in potrebujejo specialno izobraževalno shemo. Na žalost pa CMŠ nima statusa eksperimentalne šole, zato moramo upoštevati splošna pravila in zahteve, ki veljajo na področju šolstva pri nas.
Ali si je danes težje utreti pot kot koncertni pianist?
Najbrž je res tako. Količina tekmovanj, tako za otroke, kot tudi za odrasle, je izjemno narasla. Če danes postaneš zmagovalec tega ali onega tekmovanja, še nič ne pomeni. Glavno vlogo v življenju umetnikov igrajo managerji, ki vladajo svetovni sceni koncertne dejavnosti. Vse je odvisno od tega v čigave roke prideš. Tudi sam sem že sodeloval z ne preveč pošteno družbo. Pred časom sem sodeloval z angleško agencijo »Ibbs and Tillett«, ki je ravno praznovala stoletnico obstoja. V času perestrojke je nudila ruskim glasbenikom možnost nastopanja v tujini. Potem pa je ta agencija bankrotirala. Ljudje, tudi jaz, so izgubili veliko denarja. Na žalost so se za imenom te agencije skrivali nepošteni ljudje. Ampak, k sreči, niso vse agencije takšne. Mi poznamo Sola Huroka, ki je iz nadarjenih glasbenikov ustvaril zvezde na svetovni ravni. V današnjem svetu so menedžerji izjemno pomembni za umetnike, ker jim pomagajo ustvarjati kariero, seveda pod pogojem, da so ti menedžerji pošteni ljudje.
Kaj je po vašem mnenju recept za vzgojo vrhunskega, zanimivega, razgledanega, samostojnega glasbenika-pianista?
Recept je en sam: nadarjeni, pametni starši plus sreča, da čim hitreje prideš k pravemu profesorju, pedagogu, ki te ne uči le specifičnih zakonitosti svojega predmeta, temveč zna najti tudi pravi psihološki pristop, da lahko resnično razkriješ svoj talent!
Otrok ne smemo ukalupljati! Otrok, ki ima dvojko iz vedenja in poslušnosti, lahko skriva v sebi čudovite sposobnosti. Seveda sta potrebna kontrola in nadzor, ampak ponavljam -uokvirjat otrok ne smemo v nobenem primeru!
Pomembno je pravi čas poiskati interes, primerno temo za pogovor. Potrebno je, da se pedagog znajde na isti valovni dolžini kot otrok, da ga lahko usmerja v pravilno smer. Za to pa je potreben tudi pedagoški talent. Bodočega umetnika glasbenika mora obkrožati ustvarjalna atmosfera, družba somišljenikov. Seveda pa je nujno tudi vzgojiti ljubezen do dela. Brez tega se danes nič ne naredi.
Kaj odlikuje dobrega učitelja klavirja za otroke?
Talent in sposobnost, da se posvetiš vzgoji in izobrazbi otrok. Zame je vzor Ana Danilovna Artobolevska, ki je vzgajala in učila otroke od devete ure zjutraj do desetih zvečer. Dala jim je ne samo znanje, temveč tudi ljubezen in razumevanje.
Celoten intervju najdete v reviji Virkla…www.epta.si/virkla/
Datum objave: 9.5.2018
» OTROK NE SMEMO UKALUPLJATI….« (V. P. Ovčinikov)
9.5.2018
Kakšna je vloga staršev v začetnem obdobju učenja klavirja?
Kaj je recept za vzgojo vrhunskega, zanimivega, razgledanega, samostojnega glasbenika-pianista?
Ali si je danes težje utreti pot kot koncertni pianist?
Ali je v obdobju prvih let učenja klavirja bolj pomembna kvaliteta ali količina preigranih skladb?
Svoj pogled na zgornje teme nam je v intervjuju razkril Vladimir Ovčinikov, koncertni pianist, profesor, bivši direktor slavne CMŠ v Moskvi…
Besedilo: Danijela Masliuk, pianistka, prof.klavirja
» OTROK NE SMEMO UKALUPLJATI….« (V. P. Ovčinikov)
Intervju: Vladimir Pavlovič Ovčinikov, direktor Centralne glasbene šole v Moskvi 2011-2016. Intrevju je v celoti objavljen v Virkli št.4, …več info o reviji na www.epta.si/virkla/
Vladimir Pavlovič Ovčinikov je bil učenec slavne Ane Danilovne Artobolevske. Tisti učenec, čigar babica je zapustila svojo družino in odšla z vnučkom v Moskvo, da bi lahko pomagala pri razvoju njegovega, po besedah Artobolevske, izjemnega talenta.
Rodil se je leta 1958 v mestu Belebej v Baškiriji. Od leta 1966 do leta 1976 se je učil v CMŠ v Moskvi v razredu Ane Danilovne Artobolevske, leta 1981 pa je diplomiral na Konservatoriju Petra Iljiča Čajkovskega v razredu Alekseja Nasedkina.
Ovčinikov je lavreat nekaterih najpomembnejših pianističnih tekmovanj kot so Mednarodno tekmovanje pianistov v Montrealu, Mednarodno tekmovanje P. I. Čajkovskega v Moskvi, Mednarodno pianistično tekmovanje v Leedsu. Tekmovanja so mu prinesla svetovno slavo. Po zmagi v Leedsu, je zmagoslavno debitiral v Londonu. Koncertiral je po vsej Evropi, po državah bivše Sovjetske zveze, Ameriki, Japonski, Kanadi. Sodeloval je s svetovno priznanimi orkestri kot so Simfonični orkester Sanktpeterburške filharmonije, Državni simfonični orkester pod taktirko E. Svetlanova, Kraljevi simfonični orkester Concertgebouw iz Amsterdama, Simfonični orkester BBC, Kraljevi škotski nacionalni orkester, Orkester Gewandhaus, Nacionalni orkester Poljskega radia, Simfonični orkestri iz Chicaga, Montreala, Zuricha, Tokia, Honkonga in drugimi. Sodeloval je z dirigenti kot so Roždestvenski, Fedosejev, Solti, Baršaem, Lazarev, Weller, Dmitrijev, Kreizberg,…
Bil je gost prestižnih festivalov: Carnegie hall festival, Hollywood bowl festival, Edinburgh festival, Cheltenham festival, Schleswig holstein festival, Stresa festival, BBC Proms, Van Cliburn festival….
Za diskografske hiše kot so EMI, Collins classic, Chandos in druge je posnel vrsto zgoščenk z raznolikim repertoarjem od F. Liszta, Rahmaninova, Prokofjeva, Musorgskega, pa do Regerja, Barbera in drugih sodobnih skladateljev.
Ovčinikov posveča veliko svojega časa tudi pedagoški dejavnosti, saj predava tako v Moskvi, kot tudi drugod po svetu. Od leta 2011 do zaključka letošnjega šolskega leta je bil direktor Centralne glasbene šole pri Moskovskem konservatoriju. V nadalje se namerava posvetiti koncertni in pedagoški dejavnosti.
Vladimir Ovčinikov, direktor CMŠ-Centralne glasbene šole v Moskvi, izjemni pianist in pedagog, Vaša prva učiteljica klavirja je bila Ana Danilovna Artobolevska. Kakšni so vaši spomini na njene ure?
Lekcije Ane Danilovne so bile posebne zato, ker so bile vedno raznolike in izjemno zanimive. Okoli nje je bilo vedno zelo veliko otrok, pravo kolektivno ustvarjalno vzdušje. Medtem, ko je Ana Danilovna vadila z učencem za klavirjem, so drugi otroci z njihovimi starši sedeli v razredu in poslušali, opazovali. Vsak se je trudil odigrati bolje od drugih vrstnikov.
Zelo zanimive so bile ure z otroki, ki so šele zakorakali v svet glasbe. Ana Danilovna si jih je posadila na kolena, položila njihove roke na svoje in igrala. Takšne lekcije so pri otrocih in njihovih starših vzbudile navdušenje, radost, interes za glasbo. Za starše je bilo izjemno pomembno, da so lahko spremljali lekcije, kajti bili so pomemben del učnega procesa, ki ga je vodila Ana Danilovna.
Pravzaprav se ta pristop še danes uporablja v CMŠ. Starši se morajo zavedati velike odgovornosti za uspeh njihovih otrok. Oni so tisti, ki morajo natančno spremljati učni proces in slediti domačim nalogam, ko ni zraven pedagoga.
Bile so tudi lekcije, ko se sploh nisem dotaknil klavirja, ker sem preprosto sedel in poslušal druge otroke. Tudi samo poslušanje in opazovanje drugih pri pouku mi je bilo izjemno zanimivo, ob tem sem se veliko naučil: kako je treba vaditi, kako izvleči iz klavirja želeni zvok… Moja učiteljica je pogosto predlagala svojim učencem igro v ansamblih, v duu, triu… Igrali smo zelo lepe skladbe: odlomke iz oper, simfonij, brali skladbe a-vista… Najbrž takšno druženje ne moremo imenovati lekcija, ker ni bilo nobene prisile, ukaza, naloge…preprosto smo se »kopali« v tej čudoviti glasbeni atmosferi.
K Ani Danilovni so pogosto v razred prišli bivši učenci, ki so jo imeli zelo radi in so jo zelo spoštovali. Ob teh obiskih so vedno zaigrali kakšno novo skladbo, ki so jo v tem času naredili, ali pa so se usedli za drug klavir, da bi korepetirali enega od koncertov. Ana Danilovna je bila zelo lepa in pametna ženska in pogovori z njo so bili vsem zelo zanimivi in prijetni.
Kateri njen nauk oziroma nasvet Vam je ostal najbolj v spominu?
Ana Danilovna se je pogosto usedla na desno stran od učenca, vzela njegovo roko v svojo in mehko, ampak vztrajno kazala, kako naj učenec »pritiska« na tipko, da bi začutil »dno«. Način igranja s težo je prvotnega pomena pri igranju klavirja. Vse melodične linije, tudi če so bile to vaje ali kanoni, je Ana Danilovna opremila s tekstom. Besedila je kar stresala iz rokava, to ji je res šlo dobro od rok! Tako smo vsi razumeli, da imajo vse skladbe, ki jih igramo na klavir, »vokalno naravo«. Trudili smo se oblikovati intonacijo z besedami podprtih glasbenih fraz in poiskati neizmerno raznolikost glasbene govorice. Tudi najbolj dolgočasne vaje je spremljal njen »impromptu«. Na primer: k Hanonovi vaji je pela besedilo: » Glej kak’ ribič vrže mrežo, kak’ on vleče takšno težo…« i.t.d.. To je presenetljivo povečalo interes pri igranju vaje. Menim, da je s tem pokazala svoj izjemen talent za delo z otroki.
CMŠ je šola za izjemno talentirane otroke. Velikokrat taki otroci od drugod v Moskvi živijo v internatu. Ali menite, da je dobro za otroke, da že tako zgodaj živijo v internatu, »ločeni« od staršev?
Mislim, da ni normalno, da majhni otroci živijo v otroških domovih in praktično ne poznajo svojih staršev. Če se le da, je priporočljivo, da starši sami skrbijo in odgovarjajo za vzgojo in učni proces svojih otrok. V našem internatu živijo otroci, katerih starši se ne morejo preseliti v Moskvo. (V internat CMŠ sprejmejo otroke stare 11-12 let, ali starejše. Op. prev.) Naši učenci, ki živijo v internatu, lahko danes, zahvaljujoč moderni tehnologiji, redno vzdržujejo stike s svojo družino. Starši otrok, pa redno prihajajo k nam za praznike, na koncerte, družijo se s svojimi otroki med vikendi…
V internatu skrb za otrok prevzamejo prekrasni pedagogi-vzgojitelji, ki pozorno sledijo svojim varovancem in jim pomagajo, v kolikor potrebujejo pomoč. Zdi se mi, da je naš internat danes kot ena velika svetovna družina, ker tu ne živijo samo otroci iz drugih ruskih mest, temveč tudi otroci iz tujine. In kot v vsaki družini smo izoblikovali svoj način življenja , tradicijo, pravila…Mislim, da tu otroci niso za ničesar prikrajšani. Čez praznike in na počitnice odpotujejo domov in se potem vrnejo. V Moskvi pogrešajo svoje domače, doma pa pogrešajo Moskvo in svoje sošolce…
Ko pridejo v internat, se znajdejo v posebnem ustvarjalnem vzdušju. Obkrožajo jih sošolci, bodoči glasbeniki, takšni, kot so oni sami. Naši otroci so zelo motivirani za učenje, želijo postati pravi glasbeni umetniki, profesionalci na svetovni sceni. Najverjetneje sedaj še ne vedo, kako srečni so lahko, da so se znašli tukaj, kjer že od ranega otroštva lahko razvijajo svoj talent in se oblikujejo v izjemne glasbenike.
Kakšna je, po vašem mnenju, vloga staršev začetnem obdobju učenja klavirja? Kaj svetujete staršem učencev CMŠ?
V začetnem obdobju morajo starši obvezno spremljati otrokov učni proces, to pomeni, da morajo biti prisotni tudi pri individualnih lekcijah svojega otroka s pedagogom. To je nujno potrebno zato, da lahko kontrolirajo vadenje svojega otroka doma. Poleg tega so mladi bodoči glasbeniki zelo obremenjeni: pouk, domače naloge, vaje, vadenje… Nujno je potrebna podpora in pomoč družine. K sreči so starši naših otrok ustvarjalni, razumejo svojo odgovornost v učnem procesu, v katerega so vključili otroka.
Veseli nas, da v šoli deluje starševski odbor, ki pomaga ne samo učencem, temveč tudi sami šoli in njeni administraciji. Med starši, tako kot tudi med učitelji, se najdejo pravi entuziasti, ki za učence organizirajo izlete v muzeje, na razstave, obiske koncertov…itd.
Moramo vedeti, da so naši otroci že od samega otroštva pravi umetniki. Nastopi na odru pred publiko že v zgodnjem obdobju so del učnega procesa. Otroci potujejo in nastopajo po različnih mestih in seveda jih spremljajo starši.
Kot vemo, sta bili včasih teorija glasbe in igranje inštrumenta neločljivo povezani. Žal danes temu ni tako. V današnjem času je razkorak med teoretičnimi predmeti in inštrumentalnim poukom velik. Velikokrat otroci ne poznajo »glasbenega jezika« in igrajo po intuiciji in motoričnem spominu. Kako na CMŠ skrbite za povezovanje glasbenih predmetov? Ali je tudi pri vas vsa teža glasbene in harmonske analize skladb na profesorju individualnega pouka?
V začetnem obdobju učnega procesa je dobro, da pedagog dobro obvlada znanje iz kompozicije, glasbene oblike, soleggia… To pripomore k boljšemu razumevanju glasbe . No, na žalost, mi pojem »glasba« razdrobimo na več ločenih delov in sestavnih komponent. To, seveda, ni pravilno, vendar zaenkrat ne moremo nič proti temu, takšno je danes življenje. Obvezuječe je preučiti glasbo iz vseh vidikov. Zato je na začetku vse odvisno od kompetentnega pedagoga, od tega, koliko sam obvlada svoj predmet. Zmore pedagog oblikovati celoto, skrito v pojmu »glasba« in razložiti učencu vsak detajl, ki sestavlja to celoto?To je važno zato, ker mora razumevanje glasbe in njeno izražanje spremljati globoko poznavanje njenih pojmov kot so fraziranje, artikulacija…itd, strukture, njene narave in izraznih sredstev, ki jo sestavljajo. Ob tem se spominjam našega »svetilnika« med teoretiki, Andreja Nikolajeviča Mjasojedova, ki je predaval na Moskovskem konservatoriju. Vodil je eksperimentalni pouk, v katerem je združeval solfeggio, harmonijo, teorijo in glasbene oblike,…itd. Lekcije so bile izjemno zanimive in koristne. Meni osebno se zdi, da v našem času ne smemo več razbijati celote na manjše dele, temveč obratno, zbirati te delčke v celoto, ker se je od celote vse začelo. Včasih so se glasbeniki imenovali ljudje, ki so skladali, dobro poznali zakonitosti glasbe, pisali glasbene traktate in tudi aktivno nastopali, igrali tudi na več inštrumentov.
Menim, da bo v prihodnosti spet prišel čas renesanse, ko nadarjeni ljudje ne bodo več razdeljevali svojega talenta, ali ga poskušali omejevati na nekakšne ozke profesionalne okvirje, imeli bodo širši pogled na svet.
Kakšen je vaš odnos do tekmovanj za najmlajše? Ali menite, da je v obdobju prvih let učenja klavirja bolj pomembna kvaliteta ali količina preigranih skladb?
Vse je odvisno od tega, kako predstavimo cilje pedagogom in staršem Tekmovanje je kot kolokvij ali izpit. Če imaš cilj postati lavreat-zmagovalec, biti boljši od drugih, potem lahko pride posledično do veliko problemov, tudi psiholoških. Če pa je cilj pokazati kakšna je v tem trenutku razvoja tvoja stopnja znanja, potem je to isto kot nastop s konkretno pripravljenim programom. V današnjem svetu so tekmovanja postala del učnega procesa, so dodatna nova izkušnja za učenca. Ko človek, tudi najbolj izkušen, gre na oder, je v stresu. Tekmovanja dajejo ne samo praktične izkušnje nastopanja, temveč tudi in predvsem kalijo dušo, pripomorejo, da postanemo odpornejši. Za to potrebujemo veliko izkušenj. Kajti na odru se borimo sami s seboj, ne z drugimi udeleženci! Zato menim, da so tekmovanja danes potrebna. Vemo pa, da ima vsako tekmovanje veliko »podvodnih čeri«, lahko se dogajajo velike krivice, vendar, če je želja nadarjenega glasbenika postati lavreat, bo prej ali slej to tudi postal. Če si nekaj močno želiš, to prej ali slej tudi dosežeš.
Moj odgovor o količini ali kvaliteti skladb je: oboje. Mogoče bi dal v veliki meri prednost količini. Kot vemo, količina v nekem trenutku preide v kvaliteto. Iz svoje izkušnje lahko povem, da sem resnično zasluženo petico dobil šele v osmem razredu, ko sem imel prehodni izpit za nadaljevanje in so bile zahteve zelo resne. Do tega trenutka pa sem se »kopal«, »kuhal« v glasbi. Skladbe, ki sem jih igral, nisem skoraj nikoli izdeloval do popolnosti, tudi za mojega učitelja to ni bilo pomembno v tistem obdobju mojega učnega procesa. Veliko pomembneje je bilo dejstvo, da sem dobro poznal glasbo in igral veliko različnih skladb.
Včasih ste bili učenec in sedaj ste direktor CMŠ. Kako se je spremenil predmetnik splošno izobraževalnih in glasbenih predmetov? Preberemo lahko kako zahtevne programe igrajo učenci. Kako to uspejo in kljub povečanemu obsegu splošnih predmetov najdejo čas za vadenje?
Brez dvoma se je število predmetov povečalo. To priča dejstvo, da nas nenehno poskušajo stlačiti v Prokrustovo posteljo. Mi smo družboslovci, pa vendar moramo znati matematiko, fiziko, kemijo, biologijo…itd. Včasih smo se prav tako učili teh predmetov, pa smo vseeno našli čas še za nogomet. Želimo si, da bi naši otroci dobili več potrebnega znanja iz zgodovine, literature, jezikov, zgodovine umetnosti in podobno. Matematika je seveda nujna, vendar do določene stopnje. Zakaj bi nasilno lomili otrokovo naravo. Veste, naši otroci morajo, ravno tako kot drugi, opravljati splošna preverjanja znanja in maturo. Če že govorimo o naravoslovnih predmetih, bi raje videl, da se otroci namesto algebre ali geometrije, učijo zanimive matematike, zanimive fizike in tako naprej. Znanje iz teh predmetov bi moralo biti uporabno, da ga lahko koristimo v življenju. Na primer: kako sestaviti električno vez, kako se izogniti električni napetosti v vsakdanjem življenju, kako ravnati s kemikalijami in podobno. Za to pa je potrebno imeti nadarjene pedagoge, ki ljubijo svoj premet in svoje učence. Morajo razumeti, da so naši učenci bodoči glasbeniki in potrebujejo specialno izobraževalno shemo. Na žalost pa CMŠ nima statusa eksperimentalne šole, zato moramo upoštevati splošna pravila in zahteve, ki veljajo na področju šolstva pri nas.
Ali si je danes težje utreti pot kot koncertni pianist?
Najbrž je res tako. Količina tekmovanj, tako za otroke, kot tudi za odrasle, je izjemno narasla. Če danes postaneš zmagovalec tega ali onega tekmovanja, še nič ne pomeni. Glavno vlogo v življenju umetnikov igrajo managerji, ki vladajo svetovni sceni koncertne dejavnosti. Vse je odvisno od tega v čigave roke prideš. Tudi sam sem že sodeloval z ne preveč pošteno družbo. Pred časom sem sodeloval z angleško agencijo »Ibbs and Tillett«, ki je ravno praznovala stoletnico obstoja. V času perestrojke je nudila ruskim glasbenikom možnost nastopanja v tujini. Potem pa je ta agencija bankrotirala. Ljudje, tudi jaz, so izgubili veliko denarja. Na žalost so se za imenom te agencije skrivali nepošteni ljudje. Ampak, k sreči, niso vse agencije takšne. Mi poznamo Sola Huroka, ki je iz nadarjenih glasbenikov ustvaril zvezde na svetovni ravni. V današnjem svetu so menedžerji izjemno pomembni za umetnike, ker jim pomagajo ustvarjati kariero, seveda pod pogojem, da so ti menedžerji pošteni ljudje.
Kaj je po vašem mnenju recept za vzgojo vrhunskega, zanimivega, razgledanega, samostojnega glasbenika-pianista?
Recept je en sam: nadarjeni, pametni starši plus sreča, da čim hitreje prideš k pravemu profesorju, pedagogu, ki te ne uči le specifičnih zakonitosti svojega predmeta, temveč zna najti tudi pravi psihološki pristop, da lahko resnično razkriješ svoj talent!
Otrok ne smemo ukalupljati! Otrok, ki ima dvojko iz vedenja in poslušnosti, lahko skriva v sebi čudovite sposobnosti. Seveda sta potrebna kontrola in nadzor, ampak ponavljam -uokvirjat otrok ne smemo v nobenem primeru!
Pomembno je pravi čas poiskati interes, primerno temo za pogovor. Potrebno je, da se pedagog znajde na isti valovni dolžini kot otrok, da ga lahko usmerja v pravilno smer. Za to pa je potreben tudi pedagoški talent. Bodočega umetnika glasbenika mora obkrožati ustvarjalna atmosfera, družba somišljenikov. Seveda pa je nujno tudi vzgojiti ljubezen do dela. Brez tega se danes nič ne naredi.
Kaj odlikuje dobrega učitelja klavirja za otroke?
Talent in sposobnost, da se posvetiš vzgoji in izobrazbi otrok. Zame je vzor Ana Danilovna Artobolevska, ki je vzgajala in učila otroke od devete ure zjutraj do desetih zvečer. Dala jim je ne samo znanje, temveč tudi ljubezen in razumevanje.
Celoten intervju najdete v reviji Virkla…www.epta.si/virkla/